Empirično opazovanje vključuje poslušanje in vonjanje. Terapevt bo poslušal značilen zvok pacientovega glasu in določil jasnost komunikacije. Zvok je potrebno oceniti skupaj z morebitnimi znaki kašlja in hropenja.
Slabotno dihanje nakazuje na oslabljen Qi, hitro in glasno dihanje pa ponavadi opozarja na presežek vročine v telesu. Šibko astmatično dihanje skupaj s kratko sapo ponavadi pomeni pomanjkanje qija pljuč in ledvic.
Ocenjevanje vonja v tradicionalni diagnostiki se opravi predvsem s spraševanjem – terapevt bo povprašal po nenavadnem telesnem vonju, slabemu zadahu ali drugačnem vonju blata, urina ali vaginalnih izcedkov. S pomočjo prepoznavanja različnih vonjav sklepamo na vrsto neravnovesja ali bolezni.