Četrti del tradicionalnih diagnostičnih postopkov, ki je v mnogih pogledih najpomembnejši, je postavljanje vprašanj. Z natančnim postavljanjem vprašanj terapevt pridobiva ogromno klinično pomembnih podatkov, ki jih uporabi za uspešno zdravljenje.
Spraševanje lahko poteka v dveh delih. Najprej pacient izpolni vprašalnik, s katerim terapevt pridobi informacije o zdravstvenem stanju in zgodovini pacienta. To je standardna in splošna praksa. Terapevt vse informacije obravnava kot zaupne in jih brez soglasja ne bo delil z nikomer. Drugi del je spraševanje. Terapevt ali zdravnik TKM postavlja veliko število najrazličnejših vprašanj – na splošno več kot zdravniki zahodne medicine.
Pacientu posvečamo vso pozornost in ga obravnavamo v vsej njegovi individualnosti. Vzorec bolezni, ki jo ugotovimo s pregledom in postavljanjem vprašanj, opisujejo stanje pacienta kot celote in ne le posameznikovih bolezni, fizičnih težav oziroma simptomov. Pacient je čustvena, fizična in duhovna celota, zato je tako tudi obravnavan.
Terapevti bodo želeli zbrati na videz nepovezane podatke, kot so podatki o spanju, prebavi, znojenju, nivoju energije, kvaliteti in lokaciji bolečin, subjektivnem in objektivnem občutku o telesni temperaturi, menstrualnem ciklusu, porodih in plodnosti, libidu, čustvenem stanju, družinskih medicinski anamnezi in mnoge druge, pogosto na videz nepomembne podatke. Po končanem spraševanju pa bo imel terapevt celovitejšo sliko posameznika in bo lahko tako sestavil individualiziran načrt.