Qi 气 je osnovni element celotne stare kitajske filozofije. Qi pomeni »življenjsko silo« ali »energijo«. TKM razlaga, da je Qi nevidna sila ali energija, ki obstaja v naravi in prosto teče po telesu zdravega človeka. Kri in Qi sta povezana. Kadar sta oslabljena, ovirana ali blokirana, človek zboli. Zato je bolezen posledica nepretočnosti in ne obratno.
Kitajska medicina temelji na teorijah o yinu 阴 in yangu 阳 in naukih o petih elementih五行, o notranjih organih 藏象, o omrežju kanalov 經絡, o razlikovanju bolezni oziroma diferencialni diagostiki in obširnem poznavanju rastlinske oziroma zeliščne farmakologije – fitoterapije.
TKM je celostni (holistični) sistem zdravstvenega varstva in zdravljenja, saj obravnava človeka kot nedeljivo celoto. S tem upošteva, da je človekovo zdravje odvisno od zunanjega okolja in letnih časov, od notranjih dejavnikov oziroma od čustev in misli, od dedne zasnove itd. Poleg tega je cel organizem medsebojno povezan, torej vsak notranji organ je povezan z določenim tkivom (npr. ledvica s kostmi), notranji organi pa se med seboj tudi v določenem zaporedju stimulirajo, nadzirajo ali zavirajo ter tako tvorijo stabilno in skladno organsko celoto.
Vse bolezni po TKM so večinoma posledica vdora zunanjih dejavnikov v telo, nepravilnega življenjskega sloga ali notranjega neravnovesja (čustev, misli), ki pripeljejo do nepravilnega delovanja notranjih organov. Ker so ti organi povezani s preostalimi deli telesa (npr. s tkivi), se notranje bolezni odražajo tudi na površini telesa oziroma na drugih tkivih. Zaradi teh tesnih povezav lahko zdravnik TKM s preiskovanjem zunanjih sprememb, na primer na očeh, ušesih, nosu, konstituciji telesa, barvi kože, jeziku, pulzu, mišicah ipd., ugotavlja delovanje notranjih organov, postavi diagnozo in določi zdravljenje. TKM obenem uči, da se spremembe v širšem okolju vedno izražajo tudi v ožjem okolju – človeku (da sta makrokozmos in mikrokozmos neposredno povezana). Spremembe v okolju (od podnebnih naprej …) se v TKM vedno upoštevajo pri določanju diagnoze in zdravljenju. Zaradi zanimivega koncepta, da je v notranjih organih skrita tudi duša in duševnost (vsakemu organu pripada določeno čustvo), v TKM ni prišlo do ločitve na duha in telo, kar prav tako kaže na celostno obravnavo človekovega stanja oziroma na holistični pristop v TKM.
Pomembna je tudi drugačna obravnava bolnika kot v zahodni medicini. Pri zdravniku zahodne medicine bodo različni bolniki s podobnimi težavami ali boleznimi običajno prejeli skoraj popolnoma enako terapijo. Pri TKM pa zdravnik obravnava bolnika in ne njegovega stanja, saj verjame, da imajo lahko enake bolezni popolnoma različne vzroke. V TKM se navadno ne odločajo za simptomatsko zdravljenje (npr. zniževanje vročine, pomirjanje kašlja ipd.), pač pa za zdravljenje izvora bolezni – poišče se vzrok za porušitev osnovnega notranjega ravnovesja v človeku.
Za ponazoritev razlike med zahodno in kitajsko medicino je zanimiv primer, ki ga je opazoval zdravnik zahodne in kitajske medicine Ted J. Kaptchuk. Šest bolnikov z želodčnimi težavami je najprej obravnaval zahodni zdravnik, nato pa še zdravnik TKM. Zahodni zdravnik je z endoskopsko preiskavo pri vseh šestih bolnikih potrdil diagnozo rane na želodcu in jim predpisal enako terapijo. Iste paciente je potem pregledal še zdravnik TKM. Pri prvem bolniku je ugotovil, da je razdražljiv, rdečeličen, glasen, bolečina v želodcu se je ob pritisku na trebuh povečala, bil je zaprt in imel temno rumen urin, jezik je imel debelo rumeno oblogo, pulz na zapestju je bil ”poln in strunast”. Zdravnik je na podlagi te bolezenske slike postavil diagnozo ”vlaga in vročina prizadevata želodec in vranico” in določil ustrezno zeliščno zdravilo.
Na enak način je tudi pri preostalih petih bolnikih opazoval vse bolezenske simptome in nobenega ni spregledal, vsakemu je glede na diferencialno diagnozo predpisal drugačno terapijo. To kaže, da gre za posebno obravnavo, saj zdravnik TKM upošteva, da so vsi simptomi del bolnikove zdravstvene težave in poskuša odkriti vzrok za nastanek bolezni ter zdraviti vzroke in posledice. Qi je osnovni element celotne stare kitajske filozofije. Pomeni življenjsko silo, biopotencial ali enostavno energijo. TKM razlaga, da je Qi nevidna sila ali energija, ki prosto teče po telesu zdravega človeka. Kadar pa je oslabljena, ovirana ali blokirana, človek zboli. Zato je bolezen posledica nepretočnosti in neravnovesja in ne obratno. Vsak organ v telesu ima svoj Qi. Qi teče po celem telesu, do njega dostopamo od zunaj preko nevidnih kanalov – meridianov (akupunktura, moksibustija …) ali ga uravnavamo od znotraj (zeliščna, prehranska terapija).
V TKM se Qi pojavlja v različnih oblikah, ki se po različnih virih različno imenujejo:
- Izvorni biopotencial ali yuan Qi元气:je Qi, ki ga podedujemo od prednikov. Izvira neposredno iz esence, ki je shranjena v ledvicah in se tudi deduje.
- Pridobljeni biopotencial ali zong Qi 宗气: človek ga dobi s hrano in dihanjem.
- Prehranjevalni biopotencial ali ying Qi 营气: odvisen je predvsem od vranice in ledvic. Po svojem izvoru je tesno povezan s krvjo in se z njo pretaka po telesu po žilah in omrežnem sistemu meridianov. Že ime pove, da Qi hrani notranje organe in vse telo.
- Obrambni biopotencial ali wei Qi 卫气: kroži po zunanjih slojih telesa in varuje površino telesa pred bolezenskimi dejavniki iz okolice (vlaga, mraz, vročina, veter, suša). Obenem greje in vlaži kožo ter uravnava telesno temperaturo in potenje.
Yin in yang sta del zelo stare kitajske filozofije, ki je ugotovila, da se vse kar obstaja v naravi nenehno giba in spreminja. Poleg tega so takratni ljudje spoznali, da ima vsak pojav svoje nasprotje, brez katerega samo ne bi moglo obstajati: tema – svetloba, noč – dan, ženska – moški, zima – poletje, pasivno – aktivno oz. yin – yang.
Yin in yang torej predstavljata univerzalni nasprotni in polarni sili, ki sta prisotni v vsaki stvari ali pojavu. Sta dinamična principa, ki šele v stalni medsebojni interakciji vzpostavljata celovito stanje ravnotežja, pri čemer pa se nenehno spreminjata in preoblikujeta, vplivata drug na drugega in sta posledično tudi drug od drugega odvisna. Zaradi njunega medsebojnega delovanja nastajajo vse stvari v vesolju.
Poleg tega je v vsakem izmed njiju zametek drugega, zato govorimo, da je v yinu tudi nekaj yanga in v yangu nekaj yina: noč je yin v primerjavi z dnevom, ki je yang, vendar pozno popoldne že vsebuje zametke yina in pozna noč zametke yanga. Teorija o yinu in yangu je močno zaznamovala vso kitajsko kulturo, tudi kitajsko medicino. Ta vidi telo in njegovo delovanje kot celoto, v kateri je prisotno tudi ravnotežje nasprotij.